Spomladi se ženijo tudi dvoživke
in K. Malačič, 17. 3. 2025
Spomladi se ne "ženijo" samo ptiči, ampak tudi dvoživke. Poleg rjavih in zelenih žab so to še krastače (ali po domače krote), rege, pupki in močeradi. V Krajinskem parku Goričko jim pomagamo, da jih čim več dobi tudi potomce.
Spomladanska selitev dvoživk
Čeprav smo po koledarju še v zimi, so temperature iz dneva v dan vse bolj spomladanske, kar ob drugih ugodnih pogojih prebudi dvoživke iz zimskega spanca. Te v vse večjem številu zapuščajo prezimovališča v gozdovih in na travnikih ter se predvsem po noči odpravljajo proti vodi. Njihove spomladanske poti so lahko različno dolge, od nekaj metrov do nekaj kilometrov. Žal pa se te poti pogosto križajo z našimi cestami, kjer dvoživke lahko postanejo žrtve prometa.
Problem črnih točk za dvoživke
Za večino vrst dvoživk je značilno, da hodijo svatovat in se razmnoževati v vode, kjer so se same razvile iz paglavcev oziroma ličink. Za tiste z dolgimi migracijskimi potmi to pomeni, da morajo v svojem življenju velikokrat prečkati prometne ceste. Glede na vse gostejši promet pa je tako imenovanih črnih točk za dvoživke vse več. Na območju Goričkega so daleč najbolj nevarne ceste ob Ledavskem jezeru, kjer jih ob določenih pogojih življenje v nekaj spomladanskih nočeh izgubi na tisoče.
Akcija Pozor! Žabe na cesti.
Da bi vsaj deloma preprečili povoze, smo zaposleni v Javnem zavodu Krajinski park Goričko že leta 2006 začeli ob najbolj kritičnih odsekih cest postavljati varovalne ograje ter dvoživke ročno v vedrih prenašati čez cesto. Število prenesenih dvoživk se od leta do leta razlikuje in se giblje od nekaj tisoč do več kot 12.000 prenešenih primerkov.
Najprej je potrebno postaviti mreže M. Matjašec
Dvoživke prenašamo ponoči
Če vas bo marca ali aprila pot po noči vodila mimo Ledavskega (ali katerega drugega jezera), se nikar ne prestrašite, če sredi noči na ali ob cesti zagledate postave z odsevnim jopičem, z vedrom v roki in baterijsko svetilko na glavi. Ne gre za nepridiprave, ampak za zaposlene v parku ali prostovoljce, ki pomagajo dvoživkam čez cesto. Poleg prostovoljcev pri teh akcijah pomagajo tudi druge organizacije, občine in cestno podjetje. Te spomladanske akcije so postale pravi hit širom Slovenije in tudi v tujini. So priložnost za odrasle in otroke, da pomagajo naravi in se hkrati veliko poučnega o njej naučijo.
Prostovoljec Nik z odsevnim jopičem, naglavno svetilko, rokavicami in veliko dobro volje pomaga pri prenašanju dvoživk K. Malačič
Zakaj se dvoživke selijo proti vodi?
Dvoživke, kot že samo ime pove, del življenja preživijo v vodi, del pa na kopnem. Voda je nujna za njihovo razmnoževanje, saj njihove ličinke oziroma paglavci dihajo s škrgami. Odrasli, ki dihajo skozi kožo in s pljuči, pa se odvisno od vrste v vodi zadržujejo od nekaj dni do nekaj mesecev. Krastačo bomo sredi poletja le stežka srečali v ali ob vodi, vendar pa kvakanje zelenih žab v jezerih in mlakah slišimo še v juniju in juliju.
Rjave žabe
Na Goričkem lahko srečate tri vrste rjavih žab. Z desetimi ali nekaj centimetri več je največja sekulja, najbolj poskočna pa je rosnica, ki lahko skoči do 80 cm v višino in do 2 metra v daljino. Zanimiva in nenavadna je tudi barska žaba, ki jo zaradi ljubezenske barve samcev, ki postanejo popolnoma modri, imenujemo tudi plavček. Njihovo oglašanje pa bolj spominja na zvok propelerskih tovornih letal kot na običajno žabje kvakanje.
Plavček K. Malačič
Krastače in njihovo obnašanje
Najštevilčnejša predstavnica dvoživk, ki jih najdemo ob ograjah, je navadna krastača. Samice teh "kraljic" so lahko tudi trikrat večje od samcev, samci pa jih prekašajo v številčnosti, saj je razmerje prenešenih krastač 8:2 v korist samcev. Samci se pogosto povzpnejo na hrbet samice in jo nosijo na dolge migracije. Čeprav so ti poskusi lahko romantični, včasih samica omaga in ne doseže vode. Zelena krastača je nekoliko skrivnostnejša, saj s svojo vojaško zeleni barvi skoraj popolnoma izgine v okolici. Njeno oglašanje pa je zelo podobno oglašanju bramorja, ki je skoraj nemogoče razločiti brez posebnega usposabljanja.
Se je zmotil? Samec krastače na zeleni žabi K. Malačič
Urhi in česnovke
Urhi so majhne črno rjave brezrepe dvoživke, ki jih krasi izrazit rumeno črn ali oranžno črn lisast trebuh. Ta barva signalizira plenilcem, da urhi niso najboljša izbira za obrok, saj so nekoliko strupeni. Česnovka, dvoživka, ki diši po česnu, je izključno nočna in večino leta preživi zakopana v peščena tla. Paglavci česnovke so nenavadno veliki, saj lahko zrastejo do 20 cm, preden se preobrazijo v odraslo žival, ki pa je majhna, le 2–4 cm velika.
Močerad in druge dvoživke z repom
Navadni močerad je na območju Goričkega pogost gost v gozdovih, kjer je njegova ogleno črna barva s številnimi rumenimi pikami značilna za prepoznavanje. Poleg močerada so pri nas prisotni še trije predstavniki dvoživk z repom: veliki, navadni in planinski pupek. Samci teh dvoživk želijo samice navdušiti s plesom v vodi, kar je pogosto pomembnejše od samega oglašanja.
Varstvo dvoživk
Čeprav so nekatere dvoživke strupene, kot so tropske žabice, so naše dvoživke za ljudi povsem nenevarne. Kljub temu pa so še vedno ogrožene zaradi intenzivnega kmetijstva, prometa, zasipavanja mlak in onesnaževanja. Dvoživke pa za nas kljub temu opravljajo pomembno vlogo, saj pojejo številne majhne živali, ki so v kmetijstvu, sadjarstvu in vrtnarstvu pogosto škodljive.
Pomagajte dvoživkam
Čeprav dvoživke v naravi lahko dosegajo visoko starost, redko doživijo več kot 10 do 20 let. Če dvoživko srečate v varnem okolju gozda ali travnika jo opazujte in ji pustite, da gre svojo pot. Ob Ledavskem jezeru ali drugje v Sloveniji, kjer jim grozi povoz pa vas vabimo, da se priključite akcijam prenašanja Dvoživk.
Dvoživke na varnem v Ledavskem jezeru K. Malačič
