Gozdne ptice
V skupino gozdnih ptic prištevamo ptice, ki so živijo oziroma gnezdijo v gozdovih. Ščinkavec (Fringilla coelebs), plavček (Cyanistes caeruleus) in zelenec (Chloris chloris) so splošno razširjene in številčno zastopane vrste. Taščica (Erithacus rubecula), kos (Turdus merula) in cikovt (Turdus philomelos) se pogosto zadržujejo v gozdnem robu. Od sredine aprila se predvsem v gozdnem robu in grmih oglaša črnoglavka (Sylvia atricapilla), majhna, vendar morda celo najbolj številčna ptica pri nas.
Na tleh in ob gozdnih potokih med vejami pogosto skače ena najmanjših ptic. Hitro šviga sem ter tja, ko se naenkrat pokaže na kakšnem izpostavljenem mestu. Značilna drža telesa in privzdignjen rep razkrivata, da gre za stržka (Troglodytes troglodytes). Zraste le do 10 cm, vendar svojo majhnost hitro nadomesti z glasnim petjem.
Stržek
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije
Velika sinica (Parus major) je ena od najpogostejših ptic v goričkih gozdovih. Je največja predstavnica sinic pri nas. Samca prepoznamo po široki črni črti na trebuhu, medtem ko je črta pri samicah tanjša. Njeno oglašanje je lahko zelo raznoliko.
Velika sinica
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije
Med bolj glasnimi prebivalci gozda je brglez (Sitta europaea). Majhna ptica sivo-rjave barve z močnim kljunom in črno progo čez oči, je edina ptica, ki lahko hodi po drevesu z glavo navzdol. Okretno plezanje po deblu gor in dol ji omogočajo močne noge. Gnezdi v duplih in gnezdilnicah, katere vhod si zazida z blatom na svojo velikost.
Brglez
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije
Edina gozdna predstavnica vran je šoja (Garrulus glandarius), ki zraste do 35 cm in tehta do 180g. Prevladujočo rdeče-rjavo barvo perja bogati živo modra lisa na perutih. Šoja je pravi "gozdni policaj", saj se ob prihodu plenilca (npr. lisice) in tudi človeka v gozd prične glasno oglašati in opozarjati na nevarnost. Je vsejeda, ki se v jesenskih in zimskih mesecih hrani z želodi, žiri in drugimi semeni. Ta si že jeseni skriva v različnih mestih v gozdu, vendar vseh pozimi ne najde. Iz teh semen, razširjenih po gozdu, sčasoma zrastejo drevesa. Šoja je tako pomemben obnavljalec gozda.
Šoja
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije
Lesna sova (Strix aluco) je najpogostejša vrsta sove na Goričkem. Njeno oglašanje ponoči odmeva iz goričkih gozdov, čeprav se lahko občasno zadržujejo tudi na podstrešjih ali v ruševinah starih hiš in hlevov.
Lesna sova
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije
Mladiči lesne sove pogosto padejo na tla. V teh primerih najdenega mladiča s tal dvignemo le na najnižjo vejo drevesa in mladič bo sam splezal nazaj v gnezdo.
Mladiči lesne sove pogosto plezajo po drevesu G. Domanjko
Veliki detel (Dendrocopos major) je splošno razširjen in pogost, medtem ko se srednji (Dendrocopos medius) in mali detel (Dendrocopos minor) pojavljata redko oziroma lokalno. V vlažnih vrbovih in jelševih gozdovih spomladi ponavadi le slišimo značilno žvižganje belovratega muharja (Ficedula albicollis), medtem ko je opazovanje te čudovite ptice bolj izjema kot pravilo. Podobno velja tudi za kobilarja (Oriolus oriolus), ki ga spomladi zlahka slišimo v vsakem večjem gozdnem kompleksu, vendar ga kljub živo rumeni barvi perja vidijo le redki. V duplih starih dreves gnezdijo kavke (Corvus monedula). Krokar (Corvus corax) si veliko gnezdo zgradi iz vej.
Tri vrste ptic aktivno varujemo na območju Natura 2000 Goričko.
Črna štorklja (Ciconia nigra)
Ena od kvalifikacijskih vrst območja Natura 2000 Goričko je tudi enigmatična črna štorklja (Ciconia nigra). Kljub svoji precejšnji velikosti, saj zraste do 95 cm, je zaradi skrivnostnega načina življenja v primerjavi s sorodnico, belo štorkljo, slabo poznana.
Črna štorklja gnezdi v sklenjenih gozdovih in se hrani v gozdnih potokih in mrtvicah J. Novak
Sršenar (Pernis apivorus)
Med redke ptice sodi sršenar, ki ga zaradi podobnosti zlahka zamenjamo za kanjo. Najpogosteje ga opazimo med kroženjem nad krošnjami dreves.
Sršenar
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije
Črna žolna (Dryocopus martius)
Predirljivo oglašanje naše največje vrste žolne pogosto odmeva skozi goričke gozdove. Črno žolno zlahka prepoznamo po izrazito črnem perju po telesu in rdeče obarvanem perju na glavi.
Črna žolna
Avtor posnetka: dr. Tomi Trilar
Slovenski arhiv živalskih zvokov, Prirodoslovni muzej Slovenije
Črno žolno prepoznamo po rdeči kapici in popolnoma črnem perju A. Voda